Primer klica funkcije

Funkcija za izračun determinante je opisana v funkciji determinanta. Takrat, ko je poklicana, prične obstajati njen primerek. Podobno, ko po receptu spečemo pico, prične pica obstajati. Seveda ni razloga, da ne bi po istem receptu spekli še ene pice, ki s prvo nima nič skupnega.

Tako tudi zadržka, da ne bi funkcija poklicala same sebe in ustvarila še en primerek, ki s prejšnjim nima nič skupnega. Še posebej spremenljivke (in rezultat) v novem stvarjenju funkcije nimajo nič s spremenljivkami in rezultatom v prejšnjem ustvarjenju (predhodne determinante z 0-to vrstico in j-tim stolpcem). Med seboj nimata nobene povezave, vsakič je nov rezultat in novi parametri. Rezultati so meds ebojno neodvisni.

Rezultat v if stavku je bistven in je v lasti klicane funkcije oz. živeče funkcije.

Pri tem primeru je bila podmatrika seveda definirana kot lokalna spremenljivka.

Primer matrike prikazan s pripravo palačink:

• matrika $\equiv$ recept
• poraba prostora v programu $\equiv$ moka
• nova matrika $\equiv$ za vsako palačinko novo testo

Nove matrike moramo delati, ker se matrike kličejo in s praznimi vrsticami n e znamo delati.

Naučiti se moramo matriko obravnavati kot predmet pri kateri bi se izpuš čala vrstica in stolpec oz. napraviti recept za več palačink hkrati.

Matriko hočemo obravnavati kot celoto. Pojem matrike dopolnimo z dvema vektorjema. Enega imamo v vodoravni smeri, drugega v navpični smeri. V teh vektorjih imamo zastavice, ki so bodisi dvignjene ali spuščene. Dvignjena zastavica pomeni, da je dotična vrstica (oz. stolpec) izpuščen.